Praznikov je nepreklicno konec

Potovati daleč ali ostati doma. Na tujem te je lahko presenetiti. Šokantno pa je spoznanje, da je dom lahko prav tako presenetljiv. Navidezno se stvari vedno znova ponavljajo, pa jih res vidim?

Včasih se v vsakdanji stvari skriva pomen, ki ga tam sploh nisem pričakoval. Hvaležen sem za take trenutke.

Ponovno sem v osnovni šoli, tokrat v šoli hvaležnosti. Vsak večer, ko sedim v postelji premišljam. Pa ne o tem kaj je potrebo storiti in kaj je šlo narobe ta dan. Premišljam o dogodkih, ki imajo v sebi tisto nekaj več. Presenečen sem koliko jih je. Bolj ko premišljam več jih je. In zanje čutim hvaležnost.

Mali plac

Mali plac













rosika













Mali plac














močvirska kačunka

Maj je pred vrati

Še en blog na povrh. Zakaj pa ne. Morebiti bodo moja doživljanja in opažanja komu zanimiva. Najprej nekaj z mojega domačega praga. Barje in Mali plac. Košček narave, ki postaja iz leta v leto bolj siromašen. Vse manj je živali. Žab, ki so še lani množično oblegale mlakuže, skoraj ni več. O rosiki, ki je bila posneta lani ni več ne duha ne sluha. Na videz se ni nič spremenilo. Nikjer v bližini ni direktnega onesanževalca, pa vendar živa bitja izginjajo. Potrpljenje, ki me je v preteklosti vedno nagradilo s kakšno živalsko dogodivščino, ostaja nenagrajeno. Ali lahko sprememba pripišem naravnim nihanjem življenskih ciklusov? Ali je potrebno biti plat zvona?
Mislim, da bi morali nekaj ukreniti!