Vegas 2

Iz hotela Stratosphere, kjer smo se nastanili, smo se odpravljali na lov na srečo.

Kot varčni Slovenci smo si postavili zgornji limit, ki smo ga bili pripravljeni zapraviti. A glej ga zlomka. Pravijo, da ima neumen kmet največji krompr. Vtaknem 5 dolarjev in štartam napravo. Naprava je začela tuliti, številke so ponorele in vložek se je znatno pomnožil.

Ja, nekako tako verjetno postaneš zasvojen. Kartico, ki jo je avtomat natisnil, bi verjetno morali takoj vnovčiti. A kaj, ko si misliš, da je to pač tvoj srečni dan in si obetaš še večjega dobička. Na koncu po skoraj uri igranja smo odšli brez vsega.

Po nekaj dneh kiča in hitre prehrane, da vročine ne omenjam, nam je Vegasa dovolj. Odpravimo se naprej proti obali Pacifika.

Vegas

Poslovili smo se od kamenja in se podali sreči naproti. Vegas, tu smo, polni denarja in upanja na srečo. V Nevadi so dovoljene stvari, ki so v drugih državah Amerike nepredstavljive. Zato so ceste v petek natrpane z vozili, ki hitijo v deželo zabave, sreče in užitkov.

Ne moti niti vročina, ki se je ta dan povzpela na 47 C. Vse je hlajeno. Zabavišča, nakupovalna središča, avtobusi. Z vročino si v stiku samo tistih par trenutkov, ko vstopaš ali izstopaš iz vozila.

Na noč se malo ohladi in množice prilezejo na dan. Dojenčki, invalidi, vse kar gre in leze se priplazi na dan. Kič se blešči v svoji najbolj mamljivi obliki. Vse se ponuja in prodaja.

Paša za oči in odvajalo za denarnico.

Ameriška zgodovina

Nevada, ogromna suha dežela. Ljudje so se naselili samo tam, kjer je voda ali pa kjer so odkrili zlato. Tako je tudi mesto Victoria. Visoko v hribih je ponujalo vse, kar je bilo potrebno za zadovoljitev ljudi, ki so nenadoma obogateli. Saluni, bordeli, opera. Ko ni bilo več zlata, je bilo konec veseljačenja. Večino mest se je spremenilo v mesto duhov.

Victoria je preživela in se spremenila v past za turiste. Na ulicah se odvijajo lekcije iz ameriške zgodovine. Ropi in streljanje.

Predvsem pa neskončna ponudba kičastih spominkov.

Ko smo se naužili lekcije iz ameriške zgodovine, smo se podali v novo lekcijo o prostrani Ameriki. Prečili smo Nevado. GPS je prijazno zažgolel - vozite naslednjih 635 km naravnost. Dolgo, naporno in predvsem dolgočasno potovanje, sem si mislil. Kakšna zmota. Na nebu je postalo temno. Kar naenkrat smo bili sredi peščenega viharja. Avtocesta je postala mivka. Videlo se ni niti ped pred nami in mivka je lezla v vse pore. Prepričan sem bil, da nam bo zadušila motor. Mimo so se kotalili grmički tako značilni za to pokrajino. Na srečo smo pripeljali do Winnemucce in se zatekli v McDonalds. Burger je imel tukaj nenavaden okus, kajti v tistih nekaj trenutkih med avtom in restavracijo, se je mivka zalezla v vse pore našega telesa.