Yosemite

Hribi v svoji najboljši izvedbi. Slap tu slap tam. Gmote nenavadnih oblik. 1000 m prepadi. Pravljične livade. Vse to je narodni park Yosemite.

Ležimo nad previsno skalo. 1000 m prepada. Srce je v grlu, pod nami pa kot mravlje majhni avtomobili, ki vozijo po dolini Yosemite. S spoštovanjem zreš v to čudo narave. Prežene nas grom, ki naznanja gorsko nevihto. Še preden smo prišli do avta, nas je namočilo.

Ob poti table z opozorili, da je to dežela medvedov. Alenka prebere, da je bil ob vsaki tabli, ki smo jo srečali, povožen kosmatinec. Kmalu tudi mi srečamo prvega. Prevračal je kante za smeti, kjer si je iskal hrane. Ko nas je zagledal, jo je ucvrl v hrib.

Takih posnetkov nekaj časa ne bo. Na Glacier pointu mi je namreč odpovedal aparat. V hotelu sem sicer ugotovil, da je zgleda škripnil le objektiv. Kje bi ga popravil mi ni jasno, nov pa stane celo premoženje.

Nasvidenje San Francisco dober dan Yosemite

Vsega lepega je nekoč konec. Mestu smo dali slovo. Pot nas pelje čez presušeno pokrajino v hribe, kjer si obetamo hladnejše dneve.

Parada ponosa 2009

Ljudje smo si zelo različni.

Tukaj smo, da pokažemo, v čem se razlikujemo. Po drznosti, neumnosti, lepoti in neokusu.

Dojemanje stvarnosti je zelo subjektivno. Na Logu bi bilo to skrajno neprimerno, v Ljubljani morebiti dopustno. Tu v San Franciscu pa je izraz samega sebe.

Zame pa čudovito fotografsko doživetje.

Nekoga moraš imeti rad

Za nami je zadnji dan San Francisca. Dan parade ponosa, ki se je pred davnimi leti začela prav tu. Nek naš pesnik je rekel Nekoga moraš imeti rad, lahko ptico, morda drevo, zakaj ne človeka.


Bilo je zanimivo. Za naš okus včasih malo premočno. A ti ljudje tukaj so protestirali. Na referendumu jim je bila namreč odvzeta možnost poroke.

Kazali so svojo ljubezen, ki se nam lahko zdi nenavadna, a je še vedno to, kar je, ljubezen.

Protestirali so, ker nočejo biti drugorazredni državljani.

Mesto ob zalivu

Potikamo se po San Franciscu med množico turistov. Kot z ravnilom potegnjene ravne ceste so položene na številne griče. Ogled hitro postane tlaka. Z brega gre lahko, v breg vse težje. Menjajo se navdušenje in utrujenost.

Najbolj zvita ulica na svetu.

Ljudje, ulice in hiše. Mešanica, ki jemlje dih.

Kalifornija prihajamo

Poletje v San Franciscu izgleda kot marsikateri zimski dan v Sloveniji. Megla in kakšnih spodbudnih 12 C. Če je megla v dolini, je verjetno ni v hribih, si rečemo. Zato hop v avto in po meglenih šest pasovnicah v hribe na sever (hvala ti GPS, brez tebe bi bili še vedno zgubljeni na ulicah mesta). Z vrha gore Tamalpais smo se smejali soncu, ki je vztrajno topilo megleno morje.

Tako kot se je umikala megla, tako smo se mi spuščali v dolino. Najprej v pragozd največjih dreves na svetu. Nato na obalo Pacifika na polotok Reyes. Svetilnik na konici polotoka smo samo slutili. Meglo, ki jo je veter preganjal kot hudič mlade, so parale sirene ladij, ki so druge opozarjale na svojo prisotnost.

Ostalo nam je toplo zavetje avtomobila. San Francisco nas je ponovno sprejel skrit v meglo. Jutri je dan za mesto. Upam, da nas bo sprejelo bolj prijazno.