Poletje v San Franciscu izgleda kot marsikateri zimski dan v Sloveniji. Megla in kakšnih spodbudnih 12 C. Če je megla v dolini, je verjetno ni v hribih, si rečemo. Zato hop v avto in po meglenih šest pasovnicah v hribe na sever (hvala ti GPS, brez tebe bi bili še vedno zgubljeni na ulicah mesta). Z vrha gore Tamalpais smo se smejali soncu, ki je vztrajno topilo megleno morje.
Tako kot se je umikala megla, tako smo se mi spuščali v dolino. Najprej v pragozd največjih dreves na svetu. Nato na obalo Pacifika na polotok Reyes. Svetilnik na konici polotoka smo samo slutili. Meglo, ki jo je veter preganjal kot hudič mlade, so parale sirene ladij, ki so druge opozarjale na svojo prisotnost.
Ostalo nam je toplo zavetje avtomobila. San Francisco nas je ponovno sprejel skrit v meglo. Jutri je dan za mesto. Upam, da nas bo sprejelo bolj prijazno.
