Končno v oazi sredi vročine. Podamo se na severni rob Grand Canyona. Južni rob, ki ga obišče večina občudovalcev, je puščavski in vroč. Severni pa je njegovo nasprotje. Višji, poraščen z bujnimi gozdovi in hladen.
Odprejo ga šele koncem maja, ko odleze zadnji sneg. Med borovimi gozdovi so idilični cetoči pašniki, kjer se pasejo črede bizonov.
Večer je tu nekaj posebnega. Ko se sonce začne spuščati za obzorje, začnejo sence svoj ples po razbrazdanem skalovju. Vsak trenutek so hitrejše. In ko sonce končno zaide, skale za nekaj trenutkov zasijejo v nenavadni vijolični barvi, ki kmalu potone v temo.
In kar je najlepše. Zjutraj, ko sem se zbudil in se podal na razglednik, je bilo to bogastvo na voljo samo meni. Samo piš vetra, prelet drzne ptice in neskončen mir. Kaj si človek lahko sploh še želi?