Končno adrenalinski dan. Ko temperatura zleze tja proti 40, je treba ukrepati. Na koncu parka se začne tesen s strmimi stenami, tako da če želiš videti nebo, si skoraj polomiš vrat.
Z Jakobom se odločiva, da zapustiva dolino in se podava med stene. Večinoma med stenami sploh ni poti. Treba je bresti po rečici. Včasih je vode vse do popka. Vročina, ki naju je pestila v dolini, tu izgine. Voda je kalna, polna mivke, zato ne vidiš kamnov. Treba je biti previden.
Pri rangerju sva se seveda poprej pozanimala ali so za danes napovedane plohe. Če bi se ulilo, voda s hribov vdre v kanjon in takrat se ne moreš skriti sili, ki dere med stenami.
Alenka je iz previdnosti ostala pred vhodom v sotesko. Med temi stenami lahko brodiš ure in ure. Izgubiš tudi občutek za čas, saj se stalno ukvarjaš z vodo, spolzkimi kamni in ravnotežjem. Izletek se je tako spremenil v ure bredenja in ure čakanja Alenke na naju.
