Slike ne potrebujejo besed. Potem, ko sem videl že nešteto skal in sem bil prepričan, da me prav nič več ne more presenetiti, je tu pred mano Bryce.
Z višine izgleda kot mesto zmešnjav. Kot krater, za katerega se ti ne sanja, kako je lahko sploh nastal. In ko narediš naslednji korak, ko se potopiš po strmi poti med barvite stožce na dnu kraterja, oči ne morejo verjeti lepoti, ki si ji priča.
Marelična, barva, ki jo Alenka najbolj obožuje, sije tu v nešteto odtenkih. Fantastične oblike se pnejo proti nebu. Med njimi v slavo nepremagljivemu življenju silijo smreke. Gledaš in se čudiš. Pritiskaš na sprožilec, a veš, da nobena slika ne bo opisala občutkov, ki jih čutiš. Tehnika pač ni živa.
Manjka ji tisto najbolj bistveno. Čustva, vzhičenost, tista stvar, ki se nekako zgodi v telesu in je stvar samo tega posebnega trenutka. Ni ga mogoče ponoviti, niti zadržati. To lahko samo doživiš.
