Waikiki 2

Skupno jutro na plaži, popoldne pa preživimo vsak po svoje. Moj cilj je Diamantna glava, krater, ki so ga med drugo vojno prevrtali in naredili utrdbo. Z vrha se razpre razgled na glavno mesto.

Mesto na robu toplega morja, kjer množica uživa v zadnjih zdihljajih dneva. Eni se postavljajo z drznim jadranjem po valovih, ki neusmiljeno bičajo obalo.

Drugi uživajo zadnje sončne žarke nedelje, ki je za nami. Pod palmami se zaslišijo nežne havajske pesmi.

Množica se zbere ob hula plesalkah, ki nas popeljejo v tropsko nedeljsko noč

Zaliv Hanauma

Konec je poležavanja na plaži Waikikija. Čas je za akcijo. Načrt, potapljanje v zalivu Hanauma. Potem, ko smo videli Los Roques in Mochimo v Venezueli, nas pričaka razočaranje.

Voda je kalna. Rib je malo. Zanimiva pa nova izkušnja podvodne fotografije. Kupil sem si podvodnega trotelna. No, za malo denarja, malo muzike. Mučim se s slikanjem. Pogoji so tu popolnoma drugačni. Vse se giblje. Ne samo ribe, tudi sam kot fotograf sem vsak trenutek na drugem mestu.

Alenka med tem uživa na čudoviti plaži. Zaliv je bil nekoč le eden izmed vulkanskih kraterjev, ki so ustvarili to otočje. Potem so se dela lotile vode in delale in delale ....

Počasi sem začel dojemati kaj moram storiti, da fotografija ni zmazek. In ko se mi je zdelo, da sem končno dojel v čem je špas, mi jo je zagodla tehnika. Ko se pripelje mimo najlepša riba dotlej, so tu prazne baterije....

Waikiki

Fotoaparat je romal v kot. Čas je za lenobno poležavanje ob turkiznem morju, v senci palm, kjer mivka mezi med prsti, ko se podaš v tople valove oceana.

Los Angeles

Za Los Angeles pravijo, da je mesto brez duše. Pa si poglejmo to središče industrije zabave, si rečemo. Ulice, kjer se sprehajajo zvezde. Morda katero srečamo.

V Hollywoodu, na poti slavnih, jih ne srečamo. Skriti so za visokimi zidovi svojih vil nekje na bogatem obrobju mesta.

Lahko hodiš po njihovih sledeh. Se slikaš ob klobuku Michaela Jacksona, ob šopu las Elvisa Presleya, ki ga je odrezal njegov frizer le nekaj dni pred njegovo smrtjo. Ogromno bizarnosti, za plačilo seveda.

Ko gledaš avtomobile, imaš občutek, da si v deželi, kjer je vse mogoče. A Jakob pravi, da si take Amerike ni predstavljal. Korak stran, starka iz smetnjaka pobira plastenke, za katere bo dobila nekaj denarja.

Vegas 2

Iz hotela Stratosphere, kjer smo se nastanili, smo se odpravljali na lov na srečo.

Kot varčni Slovenci smo si postavili zgornji limit, ki smo ga bili pripravljeni zapraviti. A glej ga zlomka. Pravijo, da ima neumen kmet največji krompr. Vtaknem 5 dolarjev in štartam napravo. Naprava je začela tuliti, številke so ponorele in vložek se je znatno pomnožil.

Ja, nekako tako verjetno postaneš zasvojen. Kartico, ki jo je avtomat natisnil, bi verjetno morali takoj vnovčiti. A kaj, ko si misliš, da je to pač tvoj srečni dan in si obetaš še večjega dobička. Na koncu po skoraj uri igranja smo odšli brez vsega.

Po nekaj dneh kiča in hitre prehrane, da vročine ne omenjam, nam je Vegasa dovolj. Odpravimo se naprej proti obali Pacifika.

Vegas

Poslovili smo se od kamenja in se podali sreči naproti. Vegas, tu smo, polni denarja in upanja na srečo. V Nevadi so dovoljene stvari, ki so v drugih državah Amerike nepredstavljive. Zato so ceste v petek natrpane z vozili, ki hitijo v deželo zabave, sreče in užitkov.

Ne moti niti vročina, ki se je ta dan povzpela na 47 C. Vse je hlajeno. Zabavišča, nakupovalna središča, avtobusi. Z vročino si v stiku samo tistih par trenutkov, ko vstopaš ali izstopaš iz vozila.

Na noč se malo ohladi in množice prilezejo na dan. Dojenčki, invalidi, vse kar gre in leze se priplazi na dan. Kič se blešči v svoji najbolj mamljivi obliki. Vse se ponuja in prodaja.

Paša za oči in odvajalo za denarnico.

Grand Canyon

Končno v oazi sredi vročine. Podamo se na severni rob Grand Canyona. Južni rob, ki ga obišče večina občudovalcev, je puščavski in vroč. Severni pa je njegovo nasprotje. Višji, poraščen z bujnimi gozdovi in hladen.

Odprejo ga šele koncem maja, ko odleze zadnji sneg. Med borovimi gozdovi so idilični cetoči pašniki, kjer se pasejo črede bizonov.

Večer je tu nekaj posebnega. Ko se sonce začne spuščati za obzorje, začnejo sence svoj ples po razbrazdanem skalovju. Vsak trenutek so hitrejše. In ko sonce končno zaide, skale za nekaj trenutkov zasijejo v nenavadni vijolični barvi, ki kmalu potone v temo.

In kar je najlepše. Zjutraj, ko sem se zbudil in se podal na razglednik, je bilo to bogastvo na voljo samo meni. Samo piš vetra, prelet drzne ptice in neskončen mir. Kaj si človek lahko sploh še želi?

Jezero Powell

Na meji med Arizono in Utahom so naredili ogromno akumulacijsko jezero na sredini puščave. Še tisto nekaj dežja, ki ga pade pa hitro, ponikne v mehek navajo peščenjak. V podzemlju je voda naredila hudourniške tesni.

Kanjon Antilope je ena izmed umetnin vode, ki jih je po puščavi polno. Sprehod v galeriji barv in oblik v hladu zemlje je kot odkrivanje skritih skrivnosti naše matere zemlje.

Spodnji del kanjona Antilope je poplavilo akumulacijsko jezero in je lahko dostopno z ladjo ali vodnim skuterjem.

Na drugi strani jezu pa je reka Colorado, ki so ji odvzeli nekaj moči. Kljub temu pa ni dvoma. Ona je vir oblik in izvir življenja na tem vročem delu našega planeta.

Narodni park Zion

Končno adrenalinski dan. Ko temperatura zleze tja proti 40, je treba ukrepati. Na koncu parka se začne tesen s strmimi stenami, tako da če želiš videti nebo, si skoraj polomiš vrat.

Z Jakobom se odločiva, da zapustiva dolino in se podava med stene. Večinoma med stenami sploh ni poti. Treba je bresti po rečici. Včasih je vode vse do popka. Vročina, ki naju je pestila v dolini, tu izgine. Voda je kalna, polna mivke, zato ne vidiš kamnov. Treba je biti previden.

Pri rangerju sva se seveda poprej pozanimala ali so za danes napovedane plohe. Če bi se ulilo, voda s hribov vdre v kanjon in takrat se ne moreš skriti sili, ki dere med stenami.

Alenka je iz previdnosti ostala pred vhodom v sotesko. Med temi stenami lahko brodiš ure in ure. Izgubiš tudi občutek za čas, saj se stalno ukvarjaš z vodo, spolzkimi kamni in ravnotežjem. Izletek se je tako spremenil v ure bredenja in ure čakanja Alenke na naju.

Kanjon Bryce

Slike ne potrebujejo besed. Potem, ko sem videl že nešteto skal in sem bil prepričan, da me prav nič več ne more presenetiti, je tu pred mano Bryce.

Z višine izgleda kot mesto zmešnjav. Kot krater, za katerega se ti ne sanja, kako je lahko sploh nastal. In ko narediš naslednji korak, ko se potopiš po strmi poti med barvite stožce na dnu kraterja, oči ne morejo verjeti lepoti, ki si ji priča.

Marelična, barva, ki jo Alenka najbolj obožuje, sije tu v nešteto odtenkih. Fantastične oblike se pnejo proti nebu. Med njimi v slavo nepremagljivemu življenju silijo smreke. Gledaš in se čudiš. Pritiskaš na sprožilec, a veš, da nobena slika ne bo opisala občutkov, ki jih čutiš. Tehnika pač ni živa.

Manjka ji tisto najbolj bistveno. Čustva, vzhičenost, tista stvar, ki se nekako zgodi v telesu in je stvar samo tega posebnega trenutka. Ni ga mogoče ponoviti, niti zadržati. To lahko samo doživiš.

Kamnita dežela

Capitol reef nam je danes pokazal svoj vroč obraz. Do Hickmanovega kamnitega mostu smo skoraj spustili dušo. No ja, malce smo sami krivi. Iz postelje se nam nikoli ne mudi. Okrog poldneva pa je skalovje kot kakšna pečica.

Anasazi - indijansko pleme, ki je tu živelo pred 1000 leti, je te čudovite skale občudovalo kot svete. V skale so izdolbli petroglife, ki prikazujejo njihov duhovni svet.

Z avtom se spuščamo proti jugu. Cesta 12 preči narodni park Escalante. Rdeča se umakne beli barvi. Ostanejo le skale raznoraznih oblik.

Na večer, ko so barve najlepše, se z Alenko podava v državni park Kodakchrome, znan po fantastičnih stožcih. Sama se potikava po nenavadni pokrajini in uživava zadnje sončne žarke, ki več ne žgejo, pač pa barvajo pokrajino z intenzivnimi barvami.