Grand Canyon

Končno v oazi sredi vročine. Podamo se na severni rob Grand Canyona. Južni rob, ki ga obišče večina občudovalcev, je puščavski in vroč. Severni pa je njegovo nasprotje. Višji, poraščen z bujnimi gozdovi in hladen.

Odprejo ga šele koncem maja, ko odleze zadnji sneg. Med borovimi gozdovi so idilični cetoči pašniki, kjer se pasejo črede bizonov.

Večer je tu nekaj posebnega. Ko se sonce začne spuščati za obzorje, začnejo sence svoj ples po razbrazdanem skalovju. Vsak trenutek so hitrejše. In ko sonce končno zaide, skale za nekaj trenutkov zasijejo v nenavadni vijolični barvi, ki kmalu potone v temo.

In kar je najlepše. Zjutraj, ko sem se zbudil in se podal na razglednik, je bilo to bogastvo na voljo samo meni. Samo piš vetra, prelet drzne ptice in neskončen mir. Kaj si človek lahko sploh še želi?

Jezero Powell

Na meji med Arizono in Utahom so naredili ogromno akumulacijsko jezero na sredini puščave. Še tisto nekaj dežja, ki ga pade pa hitro, ponikne v mehek navajo peščenjak. V podzemlju je voda naredila hudourniške tesni.

Kanjon Antilope je ena izmed umetnin vode, ki jih je po puščavi polno. Sprehod v galeriji barv in oblik v hladu zemlje je kot odkrivanje skritih skrivnosti naše matere zemlje.

Spodnji del kanjona Antilope je poplavilo akumulacijsko jezero in je lahko dostopno z ladjo ali vodnim skuterjem.

Na drugi strani jezu pa je reka Colorado, ki so ji odvzeli nekaj moči. Kljub temu pa ni dvoma. Ona je vir oblik in izvir življenja na tem vročem delu našega planeta.

Narodni park Zion

Končno adrenalinski dan. Ko temperatura zleze tja proti 40, je treba ukrepati. Na koncu parka se začne tesen s strmimi stenami, tako da če želiš videti nebo, si skoraj polomiš vrat.

Z Jakobom se odločiva, da zapustiva dolino in se podava med stene. Večinoma med stenami sploh ni poti. Treba je bresti po rečici. Včasih je vode vse do popka. Vročina, ki naju je pestila v dolini, tu izgine. Voda je kalna, polna mivke, zato ne vidiš kamnov. Treba je biti previden.

Pri rangerju sva se seveda poprej pozanimala ali so za danes napovedane plohe. Če bi se ulilo, voda s hribov vdre v kanjon in takrat se ne moreš skriti sili, ki dere med stenami.

Alenka je iz previdnosti ostala pred vhodom v sotesko. Med temi stenami lahko brodiš ure in ure. Izgubiš tudi občutek za čas, saj se stalno ukvarjaš z vodo, spolzkimi kamni in ravnotežjem. Izletek se je tako spremenil v ure bredenja in ure čakanja Alenke na naju.

Kanjon Bryce

Slike ne potrebujejo besed. Potem, ko sem videl že nešteto skal in sem bil prepričan, da me prav nič več ne more presenetiti, je tu pred mano Bryce.

Z višine izgleda kot mesto zmešnjav. Kot krater, za katerega se ti ne sanja, kako je lahko sploh nastal. In ko narediš naslednji korak, ko se potopiš po strmi poti med barvite stožce na dnu kraterja, oči ne morejo verjeti lepoti, ki si ji priča.

Marelična, barva, ki jo Alenka najbolj obožuje, sije tu v nešteto odtenkih. Fantastične oblike se pnejo proti nebu. Med njimi v slavo nepremagljivemu življenju silijo smreke. Gledaš in se čudiš. Pritiskaš na sprožilec, a veš, da nobena slika ne bo opisala občutkov, ki jih čutiš. Tehnika pač ni živa.

Manjka ji tisto najbolj bistveno. Čustva, vzhičenost, tista stvar, ki se nekako zgodi v telesu in je stvar samo tega posebnega trenutka. Ni ga mogoče ponoviti, niti zadržati. To lahko samo doživiš.

Kamnita dežela

Capitol reef nam je danes pokazal svoj vroč obraz. Do Hickmanovega kamnitega mostu smo skoraj spustili dušo. No ja, malce smo sami krivi. Iz postelje se nam nikoli ne mudi. Okrog poldneva pa je skalovje kot kakšna pečica.

Anasazi - indijansko pleme, ki je tu živelo pred 1000 leti, je te čudovite skale občudovalo kot svete. V skale so izdolbli petroglife, ki prikazujejo njihov duhovni svet.

Z avtom se spuščamo proti jugu. Cesta 12 preči narodni park Escalante. Rdeča se umakne beli barvi. Ostanejo le skale raznoraznih oblik.

Na večer, ko so barve najlepše, se z Alenko podava v državni park Kodakchrome, znan po fantastičnih stožcih. Sama se potikava po nenavadni pokrajini in uživava zadnje sončne žarke, ki več ne žgejo, pač pa barvajo pokrajino z intenzivnimi barvami.

Capitol reef

Narodni park Capitol Reef je prvi izmed parkov v Utahu, ki jih mislimo obiskati.

Po dežju sredi puščave nas je pričakal večer z dih jemajočimi barvami. Divje oblike, tesni in rdeča barva, z eno besedo, neverjetno.

Jug Utaha je v glavnem puščava, ki pa skriva številne oaze.

Park je na višini 2000 m, tako da so noči čudovito hladne in se lahko naspimo. Spanec potrebujemo po napornih ogledih in vožnjah po tej prostrani deželi.

Dan neodvisnosti

Nekaj podobic s proslave Dneva neodvisnosti v mestu Provo. Ko praznujejo neodvisnost, je vse na nogah.

Celo dojenčki imajo okrašene vozičke. Na paradi je tudi vojska, veterani, miss Utaha, skratka vse kar leze in gre.

Mormonski misionarji požanjejo še poseben aplavz.

Amerika, domovina, pretekle vojne, svoboda. Vsi, ki imajo kaj za pokazat, pridejo na povorko. Nekateri so kampirali v parku ob trasi povorke že od prejšnjega dne. Kakšna razlika, če primerjam z našimi proslavami, kjer mora biti vse kulturno in poduhovljeno.

Veliko slano jezero

Sol, sol, sol do kamor seže pogled. Včeraj je gladko površino razmočil dež. Zato smo sami. V septembru se tu tare štirikolesnih lepotcev, ki se merijo v hitrosti.

Utah je dežela Mormonov. Krščanske ločine, ki prakticira mnogoženstvo. Vse je popolno, utečeno. Cvetje vsepovsod, ljubke sestre, ki ti pristopijo z namenom, da te kar tu, med cvetovi, spreobrnejo. To je središče cerkve LDS-a (a brez gospodične Kresal). Trg je poln družin, ki imajo vsaj tri ali štiri otroke.

Streljaj od glavnega mesta Salt Lake City-ja je Otok antilop, kjer se pase edina preživela čreda bizonov v Utahu.

Ameriška zgodovina

Nevada, ogromna suha dežela. Ljudje so se naselili samo tam, kjer je voda ali pa kjer so odkrili zlato. Tako je tudi mesto Victoria. Visoko v hribih je ponujalo vse, kar je bilo potrebno za zadovoljitev ljudi, ki so nenadoma obogateli. Saluni, bordeli, opera. Ko ni bilo več zlata, je bilo konec veseljačenja. Večino mest se je spremenilo v mesto duhov.

Victoria je preživela in se spremenila v past za turiste. Na ulicah se odvijajo lekcije iz ameriške zgodovine. Ropi in streljanje.

Predvsem pa neskončna ponudba kičastih spominkov.

Ko smo se naužili lekcije iz ameriške zgodovine, smo se podali v novo lekcijo o prostrani Ameriki. Prečili smo Nevado. GPS je prijazno zažgolel - vozite naslednjih 635 km naravnost. Dolgo, naporno in predvsem dolgočasno potovanje, sem si mislil. Kakšna zmota. Na nebu je postalo temno. Kar naenkrat smo bili sredi peščenega viharja. Avtocesta je postala mivka. Videlo se ni niti ped pred nami in mivka je lezla v vse pore. Prepričan sem bil, da nam bo zadušila motor. Mimo so se kotalili grmički tako značilni za to pokrajino. Na srečo smo pripeljali do Winnemucce in se zatekli v McDonalds. Burger je imel tukaj nenavaden okus, kajti v tistih nekaj trenutkih med avtom in restavracijo, se je mivka zalezla v vse pore našega telesa.

Jezero Tahoe

Zjutraj se je našla rešitev za okvarjen objektiv. Z Alenko sva skočila na kliniko za fotoaparate v Reno. Uro vožnje od jezera Tahoe, kjer smo trenutno. Ko prilezeš preko hribov na sliki v ozadju, se je pred nama odprl popolnoma nov svet. Od sonca požgana osrednja Amerika

Jezero Tahoe je kot oaza zelenja, kot zadnja postojanka, preden sonce postane edini gospodar pokrajine. Z novim objektivom sva se podala ob obali jezera in uživala vsak trenutek. Jakob si je vzel pubertetniški dan in ostal v hotelu.

Tahoe je turistična meka Kalifornije in Nevade. Poleti čudovito ogromno jezero, pozimi številna smučišča po bližnjih hribih.

Yosemite 2

Prečili smo Sierro Nevado iz zahoda proti vzhodu. Tu na 2000, 3000 m višine so poletja kratka. Prelaz Tioga (3300 m) odprejo šele v začetku junija. Če so Yosemiti znani po mogočnih belih stenah, se tu razkrije popolnoma nov svet visokogorskih livad, jezer, fantastičnih oblik, ki jih je naredila narava.

V divjini, kjer se še vedno ni poslovil sneg, njeni prebivalci poskušajo užiti darove kratkega poletja. Kojot se v svoji vnemi pri iskanju hrane sploh ni zmenil na nas.

Beli monoliti se umikajo rdečim goram, ki se strmo spuščajo v ravnino, ki se širi v Nevado.

Jezero Mono z značilnimi tufa stožci. Žal sem imel na voljo samo tele objektiv, tako da ne morem prikazati vse mogočnosti pokrajine, ki se nam razkriva pred očmi. Sicer pa je danes padla ideja, da bi kar predčasno praznovali moj rojstni dan. Seveda z darilom: novim objektivom.